Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije (MVZI) je tudi letos organiziralo serijo dogodkov, združenih pod dežnik Mesec znanosti. Serija dogodkov je namenjena predstavitvi dosežkov slovenske znanosti in raziskovanja ter spodbujanju sodelovanja med znanostjo, industrijo in družbo. Program je bil tudi letos zelo pester in aktualen. Ministrstvo v sodelovanju z organizacijami s področja znanosti, inovacij in izobraževanja vsako leto vabi k prijavi inovativnih in raznolikih dogodkov, ki bodo prispevali k promociji znanosti ter pritegnili širok spekter udeležencev, vključno z gospodarskimi subjekti, nevladnimi organizacijami in širšo javnostjo.
V Mladi akademiji okviru projekta Mesec znanosti smo letos soorganizirali dva dogodka v mesecu novembru.
Prvi dogodek v obliki okrogle mize “Iz laboratorijev v življenje: kdo daje znanosti glas in kako ga slišimo?” je potekal v torek, 12. 11. 2024, ob 12. uri v Atriju ZRC. Dogodek smo pripravili v soorganizaciji z zavodom Znanost na cesti (ZnC) in MVZI.
Drugi dogodek, z naslovom “Ali je doktorjev znanosti res preveč? Pomen doktorata in vloga znanosti v družbi”, je potekal v sredo, 27. 11. 2024 ob 16. uri v Centru Rog (mala dvorana). Dogodek smo pripravili v soorganizaciji s Slovenskim akademsko tehniško-naravoslovnim združenjem – Satena in MVZI.
Posnetka obeh dogodkov si lahko pogledate na spodjih povezavah.
“Iz laboratorijev v življenje: kdo daje znanosti glas in kako ga slišimo?”
V Avli ZRC SAZU je v torek, 12. 11. 2024, potekala okrogla miza na temo komuniciranja znanosti. Gostje okrogle mize, ki sta ga organizirala društvo Mlada akademija in zavod Znanost na cesti, so bili dr. Gregor Anderluh, KI, dr. Dunja Fabjan, FMF, dr. Tit Neubauer, MVZI, dr. Nina Narat Meden, UL in Nina Slaček, Radio Prvi. Pogovor je povezovala Lea Udovč.
Na podlagi opažanj Dunje Fabjan z Zavoda Cosmolab in Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani v Sloveniji že deluje veliko komunikatorjev znanosti, vendar meni, da bi ti morali tesneje sodelovati in se povezati v skupnost. Znanstvena novinarka Nina Slaček z Radia Slovenija pa opozarja na pomanjkanje znanstvenih novinarjev, saj je raziskovalcev bistveno več kot novinarjev, ki pokrivajo znanstvene teme. Posledično ostajajo številni znanstveni dosežki in zanimive teme nepokriti, čeprav se zanimanje javnosti za znanost povečuje. Fabjan dodaja, da je publika raznolika, zato je potrebno vsebine prilagajati širšemu krogu.
Direktor Kemijskega inštituta Gregor Anderluh poudarja, da je zaradi vedno večje specializacije znanosti treba vsebine predstavljati na način, razumljiv širši javnosti. Poleg predstavitve dosežkov pa je ključno komunicirati tudi delovanje raziskovalnih institucij, saj to krepi zaupanje v znanost. Po njegovem mnenju bi se morali tudi raziskovalci sami bolj angažirati pri predstavljanju svojega dela. Na Kemijskem inštitutu imajo odlične znanstvenike, ki znajo komunicirati, vendar še vedno obstajajo posamezniki, ki te veščine nimajo dobro razvite.
Sogovorniki so se strinjali, da bi morali prakso komuniciranja znanosti spodbujati z državno podporo in izobraževalnimi programi za raziskovalce, komunikatorje in novinarje. Nina Narat Meden z Univerze v Ljubljani je izpostavila pomembnost sodelovanja med raziskovalci in strokovnjaki za odnose z javnostmi ter njihovo vlogo kot ključnega strokovnega kadra. Univerza že izvaja nekatere ukrepe, kot so mikrodokazila in sodelovanje v okviru projekta UL za trajnostni razvoj Ultra, a gre za krajše programe, ki ne ponujajo dolgoročnih rešitev.
Projekt sofinancira Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije, kjer si prizadevajo, da bi komuniciranje znanosti postalo del raziskovalnih dejavnosti, kot že velja v nekaterih evropskih državah. Ob tem so na ministrstvu objavili dokument Komuniciranje znanosti v Sloveniji, ki predstavlja analizo stanja in predloge za izboljšave. Dokument je osnova za nadaljnje razprave in načrtovane sistemske spremembe. Konec novembra bo ministrstvo organiziralo okroglo mizo, kjer bodo deležniki razpravljali o dokumentu in prihodnjih korakih.
Znanstveniki iz občinstva so izpostavili potrebo po večjem financiranju in podpori za komuniciranje znanosti ter poudarili pomembnost ozaveščanja javnosti o zahtevnosti raziskovalnega procesa. Prav tako menijo, da bi javna televizija lahko prispevala več k izobraževanju javnosti o znanosti.
“Ali je doktorjev znanosti res preveč? Pomen doktorata in vloga znanosti v družbi”
V Centru Rog je v sredo, 27. 11. 2024, potekala okrogla miza o pomenu in vlogi doktorata v družbi in vprašanju ali je doktorjev_ic znanosti v družbi preveč. Gostje okrogle mize, ki sta jo organizirali društvi Mlada akademija in Satena pod okriljem Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije, so bili dr. Miha Bobič (Danfoss, Satena), Urša Jerše (vodja Pisarne za prenos znanja na UL), dr. Maruša Gorišek (IRSA in FIS UNM), dr. Luka Suhadolnik (Quipnex in Kemijski inštitut) in dr. Sebastian Dahle (Mlada akademija, Eurodoc, BF UL in MSCA Alumni Slovenija). Pogovor je moderirala Mojca Delač.
Ko govorimo o številu doktorjev znanosti, se moramo zavedati, da mednarodna OECD statistika za Slovenijo zajema tudi znanstvene magisterije, zato so bolj točni podatki Statističnega urada, je opozorila dr. Maruša Gorišek, ti pa pravijo, da smo imeli leta 2022 1,7% doktorskih študentov na število prebivalcev, kar je približno pol manj kot npr. v Nemčiji. Motivacije za doktorat se lahko zelo razlikujejo, kar je odvisno tudi od tega, ali imamo status mladega raziskovalca ali študij opravljamo ob delu. Dr. Miha Bobič je poudaril, da je v podjetjih, kot je Danfoss zelo pomembno, da zaposleni prispeva k znanju in razvoju podjetja, ne glede na to ali ima oseba doktorat ali ne.
Urša Jerše je povedala, da se v pisarni za prenos tehnologij na Univerzi v Ljubljani srečujejo predvsem z zelo dobrimi kadri, ki si želijo pridobiti dodatne kompetence, vendar v povprečju traja 5 do 10 let, da inovacija pride na trg, zaradi česar marsikdo po zaključenem doktoratu ostane brez financiranja in posledično najde drugo možnost zaposlitve. Za take primere bi bilo, po besedah govorke, dobro vzpostaviti mehanizem, ki bi tistim, ki imajo željo in potencial za razvoj neke inovacije, omogočil financiranje in nadaljnji razvoj.
Tako dr. Sebastian Dahle kot dr. Luka Suhadolnik ugotavljata, da je doktorski študiji v tujini drugačen kot v Sloveniji. Zelo pomembno je okolje v katerem deluješ, predvsem pa mentor_ica, ki doktoranda_tko spodbuja tako pri raziskovalnem delu kot tudi pri pridobivanju dodatnih veščin in tako širjenju obzorja.
Predno se odločimo za doktorat je zelo dobro, da pri sebi razdelamo, če je to res naša želja, ali si želimo samo naziva doktor_ica, ker potem to mogoče ni najboljša izbira. Po besedah dr. Bobiča, je doktorat na nek način specializacija na nekem področju, pomembne pa so tudi izkušnje. Pojavilo se je vprašanje zakaj ni več znanstvenega magisterija, ki bi na nek način zapolnil vrzel med diplomskim in doktorskim delom in bi tako tisti, ki mogoče nimajo tako možne želje po nadaljevanju študija, zaključili študij z znanstvenim magisterijem in ne doktoratom, ki bi bil še vedno rezerviran za najbolj ambiciozne.
Dr. Dahle je omenil poročilo, ki so ga pred časom pripravili v Mladi akademiji na temo trga dela. Glede na podatke se število kandidatov_tk na doktorskih študijih rahlo povečuje, kar je razlog tudi v Uredba o sofinanciranju doktorskega študija, ki je omogočila študij ob delu in drugim, ki niso imeli statusa mladega raziskovalca_ko, vendar se je kot posledica te uredbe povečal delež nedokončanih doktoratov, saj prejemnikom v primeru, da doktorata ne zagovarjajo, ni potrebno vračat denarja. Kot je povedala dr. Gorišek, ki se je v doktorski disertaciji med drugim ukvarjala z vlogo znanosti in predvsem ekspertov v družbi, obstajajo razlike med doktorati iz z različnih področij znanosti, ampak vsak doktorat je na nek način doprinos k družbi. Ne glede na razlike, pa se bi bilo smotrno na državnem nivoju odločiti, kakšne doktorje znanosti želimo ter kakšna bo njihova vloga v družbi.